Anksioznost, strah ali tesnoba

Anksioznost je občutek negotovosti brez zunanjega razloga.

Z drugo besedo anksioznost imenujemo tudi tesnoba ali bojazen. Spremljajo jo vegetativni pojavi, kot so pospešen utrip srca, pospešeno dihanje, drhtenje ter drugi pojavi. Anksioznost so pogoste psihiatrične motnje, številni bolniki s to motnjo izkuša fizične simptome. Problem zaznavanja bolezni je v aktivnostih obrambnega mehanizma, ki so od primera do primera različni. Vendar je pomembna razlika med dejanskimi ter namišljenimi vzroki. Znani simptomi za anksioznost so motnje spanja, razdražljivost, mišična napetost, težave s koncentracijo, hitra utrudljivost, nemir, vznemirjenost ali zaskrbljenost. Bolezen je kljub pogostosti velikokrat neprepoznana in nezdravljena klinična težava. Anksioznost povzroča interakcija biosocialnih dejavnikov ter genetsko dovzetnostjo. Pojavljajo se pri bolnikih vseh starosti, tako otrocih, kot pri starejših osebah. Motnje se pojavljajo pri obeh spolih, ženske so nekoliko bolj dovzetne. Statistika kaže, da prizadenejo več kot desetino svetovne populacije. Anksioznost se zdravi z psihoterapijo ali z zdravili. Kognitivno-vedenjska in vedenjska terapija sta dokazano učinkoviti. Zdravila za anksioznost so antidepresivi, v novejšem času se uveljavljajo zaviralci ponovnega privzema serotonina. V primerjavi s starejšimi tricikličnimi antidepresivi so varnejši in lažji za uporabo. Na drugi strani so triciklični antidepresivi dokazano učinkoviti pri zdravljenju nekaterih anksioznih motenj. Antidepresivi so se izkazali za učinkoviti v nadaljevanju zdravljenja. Odločitev o poteku zdravljenja je sprejeta na podlagi ocene bolnikovih ciljev, ravni patologije ter po opravljenem pogovoru z bolnikom. Na uspešnost zdravljenja vpliva resnost diagnoze, stopnjo podpore okolice, raven delovanja pred nastopom simptomov, sposobnostjo upoštevanja nasvetov zdravnikov glede jemanja zdravil ali glede psihoterapije. Zdravljenje se lahko uspešno začne že z obiskom zdravnika, saj ta lahko oceni težave že na podlagi njihovega opisa. Bolniki niso sposobni sami sebe prisiliti, da bi se počutili bolje. Okolica se mora zavedati, da bolniki samostojno težav ne morejo rešiti, čeprav se jih lahko zavedajo.

Anksioznost so najpogostejše psihiatrične motnje, ki se kažejo na različne načine. Več lahko preberete v članku Depresivnost in anksioznost kardiovaskualrnih bolnikov.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *